Tokrat je že tretjič z ešalonom praporščakov in nosilcev bojnih zastav prvi stopil na prizorišče primorske proslave. »Praporščak postaneš, ko ti tvoja organizacija ali društvo zaupa in te predlaga. To ni vselej lahko delo. Treba je poznati povelja, korake, med hojo premagati tudi kakšen klanec, kar je za najstarejše praporščake že kar napor. S praporom je treba ravnati skrbno, ga po vsaki proslavi ali komemoraciji preveriti, morda posušiti in pravilno zložiti,« našteva Bruno Kocjan, častniški praporščak, praporščak veteranskega združenja Kras in Brkini ter tudi celotne južnoprimorske regije.

»Častniški praporščaki se skoraj vsako leto udeležimo usposabljanj. Letos smo se srečali v Dravogradu. Ko slovenska vojska spremeni katero od povelij, nas s tem seznanijo, da jih lahko potem mi prenašamo praporščakom na lokalno raven. Pred vsako proslavo obnovimo nova povelja, da vsi praporščaki pravilno ravnajo,« razloži podčastnik, ki je med praporščake vstopil takoj po osamosvojitveni vojni.

Težko je oceniti, koliko je vseh praporjev in praporščakov ter nosilcev bojnih zastav različnih organizacij v Sloveniji. Največ jih lahko vidimo iz vrst zveze borcev za vrednote NOB, policijskih veteranskih društev Sever, pa zveze veteranov vojne za Slovenijo, častniških združenj, zveze društev generala Maistra, zveze društev vojnih invalidov in številnih drugih, le enega praporščaka ima trenutno društvo Tigr Primorske. V Lipici na primorski proslavi 15. septembra se jih je zbralo kar 150.

»Dokler imaš voljo, ni prav nič težko. Če veš, da delaš dobro, je to delo za svojo dušo in ti prinaša veliko zadoščenje.«

Podmladka, ki bi nadaljeval to častno vlogo, pa ni lahko privabiti. »Radi bi na mlajše rodove........

© Dnevnik