​Keith Bradsher je prejšnji teden v New York Timesu objavil zanimiv članek o zatonu Volkswagna v luči njegove kitajske epizode. Bradsher pravilno ugotavlja, da je Volkswagen zamudil električno revolucijo, podcenil digitalizacijo avtomobilov in predolgo vztrajal pri motorjih z notranjim zgorevanjem. Toda napačno bi bilo sklepati, da gre predvsem za napako vodstva Volkswagna. Volkswagen je zgolj najbolj prepoznavna žrtev precej večjega neuspeha – neuspeha evropske industrijske politike.

Kitajska v razvojni tekmi z Evropo ni zmagala zato, ker bi imela cenejšo delovno silo, ali zato, ker naj bi njeni proizvajalci uživali zgolj »nepoštene subvencije«. Zmagala je zato, ker je država že pred dvema desetletjema sprejela strateško odločitev, da bodo elektrifikacija, baterije, programska oprema, umetna inteligenca in digitalna mobilnost predstavljali jedro prihodnje industrijske politike. Temu je sledilo vse ostalo: ugodno financiranje, sistematične spodbude razvoju celotne baterijske industrijske verige, gradnja polnilne infrastrukture, obsežne spodbude za nakup električnih vozil. Kitajska ni čakala, da bo trg sam opravil prestrukturiranje. Država ga je usmerjala.

Evropa se je zadeve lotila napačno. Razglasila je prepoved prodaje avtomobilov z motorji z notranjim zgorevanjem po letu 2035 in pričakovala, da bo........

© Dnevnik