Antonio Carluccio je še eden od italijanskih kuharjev, za katerega Britanci ponosno pravijo, da jih je naučil kuhati in da je spremenil njihov pogled na prehranjevalne navade. Ne samo s knjigami, restavracijami in trgovinami, ki jih je imel v Združenem kraljestvu, temveč tudi z italijanskim odnosom do življenja v kuhinji, ki ga je strnil v filozofski kuharski nauk »MOF MOF« oziroma »minimum of fuss, maximum of flavour«, kar bi lahko prevedli v malo truda za veliko okusa. Bil je namreč kuhar stare šole in je zagovarjal, da je v kuhinji z dobrim izborom sestavin in malce tehničnega znanja ter seveda dobre volje mogoče ustvariti čudovite jedi.

Carluccio je bil daleč od podobe današnjih kuharskih zvezdnikov, ki v kuhinjah zganjajo cirkus ali briljirajo z gledališkimi vložki v slogu metanja ponev in preklinjanjem. Bil je lastnik več restavracij, napisal je dvajset kuharskih knjig, Britansko otočje je zalagal z najboljšimi italijanskimi dobrotami za kuharijo, slovel je kot eden največjih poznavalcev gob v Evropi in lovcev na tartufe ter seveda nastopal na televiziji kot kuhar in promotor italijanske gastronomije. Nič nenavadnega torej, da so ga Britanci razglasili za botra italijanske gastronomije (godfather of Italian gastronomy), kot se ga je oprijel vzdevek v njegovi drugi domovini.

Rodil se je leta 1937 v mestu Vietri sul Mare ob Amalfijski obali. Njegov oče Giovanni je bil železniški načelnik, zato se je družina pogosto selila predvsem po severni Italiji. Odraščal je predvsem v Piemontu in dolini Aoste, kjer je z očetom hodil v gozdove nabirat gobe, kostanj in divje rastline. Prav tam se je začela njegova obsedenost z gobami, zaradi katere so ga pozneje oklicali za Mushroom Mana oziroma gobjega moža. Hrana in priprava jedi je bila v njegovi družini sveta stvar, pa ne samo zaradi revščine, ki je zaznamovala Italijo po koncu druge svetovne vojne, ampak tudi zato, ker ga je njegova mati Maria naučila osnove cucine povere oziroma kuhinje revnih, kar........

© Dnevnik