Predstava 1974 se tako polagoma gradi kot nekakšna lepljenka posamičnih človeških usod, ki uokvirjajo (razširjeno) podobo neke družine, se v tem raztezajo tako v preteklost kakor proti sodobnosti, v posameznih drobcih pa navezujejo tudi na vsebine drugih delov serije, s katerimi naj bi naposled sestavila obsežno fresko nekega obdobja.

Nastopajoči znajo izrabiti naklonjenost, ki jo svojim junakom izkazuje predstava, in oblikujejo polnokrvne vloge, četudi različnih volumnov ter intonacij.

Seveda pa je uprizoritev mogoče spremljati tudi kot docela samostojno enoto, ki ob peščici odprtih niti ponudi dovolj čvrst – in v sebi bolj kot ne sklenjen – nabor resničnih osebnih zgodb (čeprav ne nujno lastnih), ki so jih prispevali ustvarjalci, bržkone primerno prirejenih in nato zmontiranih v razraščeno panoramo rodbinske sage (dramaturgijo podpisuje režiser). Ta je........

© Dnevnik