Leta 1995 so potekala pogajanja o mirovnem sporazumu iz Daytona, ki je prekinil vojno v Bosni in Hercegovini. S kolegom Erichom Rathfelderjem sva se v bližini porušenega mostarskega mostu pogovarjala o tem, kaj bova zdaj počela. Pet let sva popisovala svet med Prištino in Ljubljano ter v Srebrenici ugledala konec našega sveta. Pogosto sva delala skupaj kot svobodna novinarja, ki sama plačujeta prispevke državi. Kaj sva na koncu vseh teh zgodb razumela?

»S kakšnim avtom si ti začel leta 1991?« je vprašal Erich.

»Trinajst let star BMW 520.« Bil je sijajen avtomobil, ki se je na gozdnih cestah obnesel bolje kot vsak džip. Ampak imel je utrujen bencinski motor, bencina pa je bilo malo. Enkrat sem v Mostarju vanj natočil letalski kerozin, ki je v nekem sodu ostal od nekdanjega helikopterskega oporišča v mestu. Zdržal je do Ljubljane, kjer je gred prebila blok, motor pa je v ognjenih zubljih odletel skozi izpušno cev.

Kaj bodo naredile države in njihove asociacije, da preprečijo velik polom? Vprašanje je napačno. Odgovor pa je ves čas na dlani. Zveni novo, vendar diši znano. Nič. Še pri vsakem koncu sveta je bilo tako.

»Jaz sem imel dvajset let starega mercedesa 220. Se ga spomniš?« Kako se ga ne bi. Enkrat me je z njim počakal, ko sem iz........

© Dnevnik