Bil je 6. maj 1992, ura je bila 16.43. Medtem ko so sirene za zračno nevarnost rezale zrak vojnega Dubrovnika, se je v pristanišču Gruž, ki naj bi predstavljalo zatočišče in varnost, zgodila ena najhujših pomorskih tragedij v sodobni hrvaški zgodovini. V trčenju trajekta Ilirija družbe Jadrolinija in turistične ladje Aurora podjetja Atlas je umrlo 10 ljudi, tudi trije otroci. Še 18 potnikov je bilo poškodovanih. 

Tistega pomladnega popoldneva je na Aurori vladalo vzdušje pričakovanja in upanja. Ladja je prevažala 96 potnikov in članov posadke iz takrat še okupiranega Cavtata proti varnejšemu Dubrovniku. Prebivalci Konavel in Župe Dubrovačke, ki so bili več mesecev ločeni od svojih družin, so nestrpno pričakovali srečanje z najbližjimi, ki so jih čakali na pomolu. 

Kljub vojnim razmeram je bilo vzdušje skoraj evforično. »Bil je čudovit, sončen dan. Toliko sem jokala in se spraševala, zakaj mi te besede toliko pomenijo. Kot da bi imela slutnjo,« je kasneje za hrvaške medije pripovedovala ena od preživelih, prostovoljka Rdečega križa Luce Popović. 

Usodna odločitev tik pred pristaniščem

Tako Aurora kot precej večja Ilirija, ki je prihajala z Reke, sta pluli z neobičajno veliko hitrostjo. Kapitana sta skušala čim prej doseči pristanišče in se izogniti obstreljevanju. Pri otoku Daksa sta ladji nekaj časa celo pluli vzporedno. Po pričevanjih očividcev sta tako nadaljevali približno sto metrov, vse do vhoda v pristanišče Gruž.

Takrat je kapitan Aurore Josip Wagner, da bi pristal na svojem običajnem privezu, skušal........

© Dnevnik