Premierjev ponedeljkov govor, prvi veliki govor po katastrofalnem porazu njegovih laburistov na nedavnih delnih lokalnih volitvah v Angliji in po njihovem poniževalnem neuspehu na volitvah nove skupščine v Walesu in parlamenta na Škotskem, so napovedovali kot govor, s katerim se bo rešil ali pokopal. Ni se zgodilo ne prvo ne drugo, ampak nekaj vmesnega. Če bi bil zapornik, obsojen na smrtno kazen, bi rekli, da je dosegel odložitev usmrtitve do jeseni.

Ko je premier zavihal rokave

Keir Starmer se je za to predstavo znebil suknjiča in kravate ter zavihal rokave, dobesedno, da bi zanj razmeroma strastno tri ure in 38 minut govoril in po govoru odgovarjal na zelo neprijetna vprašanja sedme sile, posebno o tem, ali je za vlado in Britanijo bolje, da vajeti oblasti prepusti komu drugemu. Da odstopi. Ne, odstopil ne bo. Priznal je napake, a vse njegove velike politične odločitve so bile pravilne, med njimi odločen ne sodelovanju v vojni proti Iranu........

© Dnevnik