Keir Starmer je bil na koncu edini med britanskimi politiki, analitiki ali komentatorji, ki je zatrjeval, da ne bo odstopil in da se bo bojeval za premierski položaj. Zato je bil le malokdo presenečen, ko se je v ponedeljek zjutraj ob pol devetih pojavil pred črnimi vrati Downing Streeta 10, uradnim sedežem premierjev, kjer je bila že zbrana množična sedma sila, in v razmeroma kratkem govoru hvalil svoje dosežke. Potem pa sporočil, kar je od njega zahtevala velika večina kritikov v njegovi laburistični stranki: odstop in urejeno ter organizirano primopredajo oblasti.

O najbolj ponosnem trenutku

Starmer je poudaril, da je bil najbolj ponosen trenutek njegovega življenja, ko je postal premier. Dejal je, da je bila laburistična stranka, ko jo je pred šestimi leti v opoziciji podedoval, »politično, finančno in moralno bankrotirana« in da so ji neštetokrat napovedali, da je z njo konec, pa jo je predlani vseeno povedel v veliko volilno zmago. Odstop je napovedal z naslednjimi besedami: »Stranka je vprašala, ali sem najboljša oseba za to, da jo vodim med prihodnjimi volitvami (redne so predvidene maja 2029). Slišal sem odgovor, ki sem ga milostno sprejel.«

Premier je oporo ob čustvenem slovesu od položaja našel v soprogi Victorii in vsej svoji družini. Foto: Reuters

Govor ni vseboval nobene samokritike, na primer........

© Dnevnik