No, to sem malo pospešil z vožnjo na Primorsko, tako da sem se že na Vrhniki dvignil nad sivi pokrov. Razmeroma plitva je bila meglena plast, pa vseeno od spodaj daje vtis trdne sivine, kot da ni nobene možnosti, da bi jo predrli sončni žarki. Kako malo oblaka je potrebno, da smo ob sonce! In prav potovanje v Koper in nazaj, ko sem spremljal razglede spreminjajoče se pokrajine, skozi katero sem brnel, je dodalo piko na »i« mojim občutkom.

September imam najraje, to sem verjetno že večkrat povedal. Spravi me v neko posebno melanholično stanje, ko gledam to naravo, ki so ji šteti dnevi pred zimo, no, vsaj začelo se je to........

© Dnevnik