Najprej se moram opravičiti bralcem, da ponovno "težim" s problematiko pokrajin, saj je to že moj šesti članek o tem. Toda moral sem ponovno spregovoriti, kajti takšno ignoriranje Ustave Republike Slovenije, kot jo izvajajo od ljudstva izvoljeni poslanci, presega moje potrpljenje. Pa najbrž ne samo mojega. Ob koncu januarja prejšnjega leta je namreč v državnem svetu potekala razprava o ustanavljanju pokrajin, toda ocena uspešnosti te razprave je bila negativna. Ali drugače, ustanavljanje pokrajin se praktično ni premaknilo iz obstoječega stanja.

Vsi, ki spremljamo skorajda neverjetno centralizacijo v naši državi, vemo, da ta ne more prispevati k enakomernosti razvoja posameznih delov Slovenije. In prav to bi morala biti stimulacija poslancem (na vseh ravneh), da ne bi bil 143. člen Ustave Republike Slovenije le formalno upoštevan, temveč tudi realiziran. Je to res slepota? Ali pa za njo stojijo diktati političnih strank, ki ne želijo delnega prenosa oblasti iz centra na pokrajine, ker bi se jim s tem zmanjšala njihova politična moč?

Pred dobrima dvema letoma sem na centralizacijo države javnost opozoril s konkretnimi številkami, ki so, vsaj zame, skrb vzbujajoče. Ali je normalno, da je bilo v Ljubljani takrat kar 26,4 odstotka vseh delovnih mest v Sloveniji? Da se je iz Maribora v Ljubljano dnevno vozilo na delo prek 9600 ljudi in da se je iz Prekmurja v Ljubljano dnevno vozilo več kot 3200 ljudi? O tem, koliko ljudi se je vozilo na delo v Ljubljano iz drugih delov Slovenije, takrat nisem imel podatkov. Gotovo jih ni bilo malo, kar potrjuje dejstvo o dnevnih zastojih na vseh vpadnicah v Ljubljano. Namesto da bi politiki razmislili tudi o drugih........

© Večer