Razmišljala sem, kaj bi lahko bilo slabše od Nobelove nagrade za mir, dodeljene Trumpu, pa mi ni razen dvojne nagrade za Netanjahuja in Trumpa nič padlo na pamet. In potem me je norveški Nobelov komite zmlel v čisto drobno kašo: izbral je Mario Corino Machado, ki je nagrado takoj posvetila – Trumpu in Netanjahuju. Venezuelska izdajalka, ki je pozvala celo Netanjahuja, da v njeni domovini vojno intervenira, ki je, ko zaradi dokazane vpletenosti v načrtovanje puča sama na volitvah ni mogla kandidirati, podtaknila senilnega kandidata, da bi z njim manipulirala. Kakšna etična drža! "Borka za demokracijo", ki bi vso nafto prepustila Američanom, ki je ne moti, da Trump brez kakršnegakoli dokaza pobija venezuelske ribiče, češ da gre za trafikante z drogo. Trump je poraz sprejel brez težav, skoraj elegantno, ne nazadnje ga z Machadovo čakajo stotine milijard od venezuelske nafte, tisti milijonček Nobelove nagrade pa bo itak dobil naslednje leto. Medtem bo "strokovnjak za ruševine", kot sam pravi, da je, z denarjem od donacij za Palestino vgradil kosti Palestincev v kazinoje na obali - darilce nesposobnemu zetu judovskega porekla. Proslavljanje konca vojne in vrnitve talcev je seveda ganljivo: a ob Trumpovi prisotnosti se sprevrže v morbidno grotesko. On v Knesetu razdira prostaške šale in še pomisli ne na to, da bi omenil tistih 67.000, morda celo 200.000 in več pobitih v Gazi. In vendar smo videli tudi protest poslanca, ki je zahteval priznanje palestinske države. Človeški glas je živ.

Enako lahko rečemo za novo obliko protestov v ZDA: kostumi junakov risank in smešnih živali kot odgovor na proces preoblikovanja ZDA v nacistično diktaturo, s pomočjo "jurišnikov" Nacionalne garde. V notranji politiki Trump z arbitrarnim preganjanjem tujcev in izzivanjem strahu, uničevanjem zdravstvene zaščite in čistk v federalnih institucijah uvaja nacistično državo malodane temeljiteje kot Hitler. Odgovor na to ne sme biti nasilen, nasilje državo uničuje že več kot dvajset let: na nesmiselno nasilje je mogoče odgovoriti edino z nesmislom. Smešne figure sicer niso nič novega – spomnimo se Pikačuja, ki je bežal pred turško policijo v času vnaprej pripravljenega puča, ko je Erdogan počistil z uporniškimi elementi v vojski. Novi sta globalizacija, zavest državljana sveta, da parlamentarna demokracija ni več funkcionalna in da prevladujoča oblika oblasti postaja........

© Večer