Proti koncu šolskega leta sem bil povabljen v Evropsko šolo v Strasbourgu na razgovor na temo Prehodi v demokracijo, ki so ga za učence zadnjega letnika srednje šole pripravili učitelji zgodovine. Skupaj s tremi kolegicami iz Albanije, Romunije in Ukrajine sem bil povabljen, da z učenci in učitelji delim svoje spomine in vtise na čase, ko se je v državah, iz katerih prihajamo, zgodil prehod iz prejšnjih režimov v demokracijo. Bilo je v petek popoldne, na vroč junijski dan, in dvorana je bila polna sedemnajstletnikov, ki so se potili in z vsemi oblikami neverbalne komunikacije sporočali, da njihova prisotnost ni bila povsem prostovoljna. Verjetno so za vikend imeli drugačne načrte, poleg tega se je neusmiljeno bližal čas mature, zame osebno še vedno eno najbolj stresnih obdobij v življenju.

Zgodbe mojih sodelavk, ki so učence nagovorile pred menoj, so bile čustvene in doživete – osebne izkušnje iz časov, ki niso bili lahki in ki si jih večina današnje mladine težko predstavlja. Vse tri pa so svoj nagovor zaključile bolj ali manj podobno: da je bilo pred prihodom demokracije zelo težko, potem pa je prišla svoboda. Učenci, ki so sedeli v dvorani, in njihovi vrstniki danes živijo življenje, kakršnega same v njihovih letih niso poznale, zato morajo biti hvaležni.

Ta zadnja pripomba o hvaležnosti me je spodbudila, da sem bil v svojem nagovoru še bolj zoprn, kot sem po navadi. Res je, mojih izkušenj ni mogoče metati v isti koš s tistimi iz Albanije, Romunije ali Ukrajine pred tridesetimi leti ali več. V času srednje šole sem živel v državi, ki danes ne obstaja več. Režim v Jugoslaviji v osemdesetih letih je bil manj represiven in zaprt kot tisti v državah mojih sodelavk. A po drugi strani je bila tudi naša bivša država daleč od tega, da bi bila odprta, svobodna in demokratična. Moji otroci in njihovi vrstniki, tako v Sloveniji kot v drugih državah, danes gotovo živijo v pogojih, ki so bistveno prijaznejši – tako glede osebne svobode kot glede življenjskega standarda. Ta se je, za veliko večino ljudi, ne le za tiste privilegirance, ki imajo starše zaposlene v evropskih........

© Večer