Novembra 2016, nekaj dni po prvi zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, sem preko znanke dobil prošnjo novinarja Wall Street Journala, če bi bil pripravljen za njihove bralce opisati ponos, ki me je preveval ob prihodu rojakinje v Belo hišo. Vabilo sem z veseljem sprejel in novinarju poslal sporočilo, ki pa ga Wall Street Journal nikoli ni objavil. Ne vem, zakaj.

"Razumem, da imajo Američani radi dobre zgodbe o vzponu iz cunj v bogastvo, ne razumem pa, zakaj je toliko Slovencev tako navdušenih in ponosnih, da v tej zgodbi igrajo vlogo razcapancev. Zaradi njih smo videti kot amorfna, primitivna druščina vzhodnoevropskih šalabajzerjev, ki ni sposobna, pripravljena ali zainteresirana, zavzeti etičnega - ali sploh kakšnega - stališča do dogajanja, ki oblikuje svet okoli nas, samo zato, ker si tako obupano želimo pozornosti in upamo, da nam bo naključna povezanost z zatonom liberalne demokracije in elementarne človeške spodobnosti v najmočnejši državi na svetu prinesla kakšen fičnik ali dva. Slovenija se je za svojo neodvisnost borila v imenu vrednot, ki so v marsičem diametralno nasprotne tistim, ki so Melanijinega moža pripeljale v Belo hišo. Nič nimam proti ubogi ženski, toda na svetu ni dovolj Tic Tac bonbončkov, da bi bil pripravljen navijati za človeka, s katerim se v temeljih ne strinjam, samo zato, ker sem se rodil v isti državi kot njegova žena."

Bonbončke - za tiste, ki ste morda pozabili - sem omenil zaradi Trumpove izjave, da si pred nadlegovanjem žensk vedno osveži zadah. Ker tudi če je spolni nasilnež, je........

© Večer