Demokracija je krhka in občutljiva. Tista prva, atenska, je bila še najbolj trdoživa: trajala je dobrih dvesto let, dokler je niso od znotraj sesuli oligarhi – s pomočjo hudobnih Špartancev od zunaj. Zgodba, ki ni brez nauka za današnji čas.

Potem je bilo zelo dolgo temno. Do razsvetljenstva, ki sicer ni prineslo demokracije, a je tlakovalo pot do nje – preko začetkov moderne ustavne ureditve v Angliji konec 17. stoletja do ameriške revolucije, ki je prinesla prvo moderno republiko, ter francoske, ki je nekaj let pozneje dodala še človekove pravice in svoboščine.

V drugi polovici 19. stoletja je imelo že kar nekaj držav vsaj osnutke nekaterih institucij moderne demokracije, vendar se je pravi preboj zgodil po koncu prve svetovne vojne, ko so ustavne republike na ruševinah propadlih imperijev po Evropi rasle kot gobe po dežju. Od konca atenske demokracije jih je ločilo dobrih 2300 let. Dvajset let pozneje jih je večina odšla v maloro, vsaj kar zadeva ustavno republikanskost. Drugo svetovno vojno so razen redkih izjem vse dočakale v različnih oblikah eksperimentiranja z bolj avtoritarnimi modeli oblasti.

Konec druge svetovne vojne je prinesel novo dobo moderne demokracije in evropski model, ki je temeljil na socialni varnosti, spoštovanju zveličavnosti človekovih pravic in političnih svoboščin, demokratični vladavini prava ter svobodnih in poštenih volitvah. Za nekatere se je razcvet demokracije začel po koncu vroče vojne, drugi del Evrope pa je moral počakati, da se je končala še hladna, ki ji je sledila.

Danes smo tam, kjer smo. Tistim, ki verjamejo, da demokracija predstavlja zgodovinsko logično, neizbežno, končno in ireverzibilno stopnjo v razvoju človeške družbe, bi omenil, da demokracijam v moderni dobi ni skupaj uspelo preživeti niti sto let. Na Sejšelih boste našli želve, ki živijo bistveno........

© Večer