Predprejšnji vikend sem preživel v Istanbulu. Moj prijatelj Hakan je zbral slab ducat ljudi z različnih koncev sveta, da bi razpravljali o zaupanju in polarizaciji. So dnevi, v katerih se pogovarjaš desetletja, če parafraziram Lenina – in predprejšnja sobota je bila ena takih. Politologi, sociologi, umetniki in en birokrat, torej jaz. Med nami nekdanji generalni sekretar Amnesty International, Južnoafričan Kumi, Harsh, veteran preseganja razlik v Modijevi Indiji, kruto nestrpni do njegove strpnosti, ter Emma, nekdanja svetovalka generala Petraeusa v Iraku, danes predavateljica na univerzi Yale.

Zabavno je bilo že na začetku, ko so se politologi sprli glede definicije polarizacije. Strinjali smo se le v enem: polarizacije ne gre zamenjevati z nestrinjanjem. Nestrinjanje je dokaz, da obstajajo različna mnenja, kar je v odprti demokraciji ne le mogoče, ampak bistveno. Polarizacija pa ni posledica različnih mnenj, temveč je orodje in cilj. In pogosto tudi konec odprte, demokratične družbe.

Hakan se s tem ne ukvarja samo v teoriji. Je eden največjih humanistov, kar jih poznam. S humanizmom danes ne prideš daleč. Hakana je njegov pripeljal v zapor – zaradi........

© Večer