Pred kratkim sem na Facebooku zasledil zapis mojega gimnazijskega profesorja, ki se je v kontekstu razprav o tem, ali bi tudi v Sloveniji morali povečati izdatke za obrambo, pritoževal nad tem, da ljudje niso prebrali Hemingwayevega romana Zbogom orožje, češ da se ne bi oboroževali, če bi ga prebrali. Ta profesor mi je bil vedno zelo ljub, saj je v časih, ko je bilo v modi enoumje, dijake vzpodbujal h kritičnemu razmišljanju. In ker je bil glede tega uspešen, se tokrat ne morem strinjati z njim. Če že moramo zvleči Hemingwaya v to naporno debato, potem naredimo to tako, kot nas je učil. V debati, ali je treba ruski imperializem odvrniti ali vzljubiti, je pri Zbogom orožje bolj ali manj relevanten zgolj naslov. Glede vprašanja, na katero stran bi se v tej dilemi postavil Hemingway, nam več pove roman Komu zvoni, ki je postavljen v čas španske državljanske vojne. Hemingway je to vojno opazoval kot poročevalec in pisatelj, a nikoli ni skrival, na čigavi strani je. Nikoli na primer ni predlagal, naj republikanci v imenu miru odložijo orožje in se prepustijo na milost in nemilost frankistični falangi. Bil je, če lahko uporabim sodobnejši termin, frankofob in vojni hujskač. V romanu Komu zvoni je ustvaril lik mirovnika Pabla, vodje uporniške skupine, ki ne želi provocirati fašistov, ker se boji njihovih povračilnih ukrepov. Da prepreči napad na frankiste, ukrade detonatorje in jih vrže v reko. Ker kdaj pa so še detonatorji prinesli mir? Pablo se na koncu pokesa, a je že prepozno. Njegova mirovna operacija ima tragične posledice.

Ampak fikcija je fikcija, realnost pa je druga stvar. Razen za nekatere. Na primer za Spomenko Hribar, ki je nedavno v........

© Večer