"Kaj misliš, delat pejd!" je zame eden od najbolj zoprnih in primitivnih slovenskih idiomov. Vzbuja mi spomine na bulije v osnovni šoli, najstniške mozolje in uležan švic. Insinuacija, če lahko uporabim tako zapleten izraz za nekaj tako butastega, da med razmišljanjem in delom obstaja konflikt, se mi je zdela primitivna takrat in se mi zdi še danes. Pravzaprav še posebej danes, ker to ni več le domislica mladoletnih grobijanov, ampak politični in ideološki diskurz, ki ustvarja in podpihuje revolt proti razmišljujočim in ustvarjajočim "elitam". Danes je "kaj misliš, delat pejd" del železnega repertoarja tistega, kar mnogi imenujejo zdrava pamet, za to pa je že Albert Einstein dejal, da ne gre za nič drugega kot za akumulacijo vseh predsodkov, ki ste si jih nakopičili do polnoletnosti. Ni naključje, da Trumpova administracija svoje lomastenje po ameriških institucijah ponosno imenuje "revolucija zdrave pameti".

Moj odpor je večplasten. Najprej mi gre to na jetra zato, ker gre pač za bulije, maltretiranje soljudi pa je nekaj, kar se mi osebno zelo fržmaga. Drugič zato, ker gre za konstrukt. Ne le zato, ker je razmišljanje (in ustvarjanje) delo, ampak tudi zato, ker ljudje, ki (fizično) delajo, niso po defaultu nezmožni razmišljanja in ustvarjanja. V življenju sem srečal kar nekaj bedakov z doktoratom in še več ljudi, ki jim življenjske okoliščine morda niso omogočile daljše izobrazbe, pa so me navdušili s svojimi idejami, razmišljanjem, kreativnostjo in vrednotami. Moj tretji zadržek je političen. Hujskanje ima........

© Večer