Prihodnost politike je v tračifikaciji. Tega je veliko že danes. Poglejmo si najrecentnejši primere. Da si predsednik vlade dovoli sprejeti povabilo oz. ponudbo nekega poslovneža — ki se je pred tem na vrat, na nos oportunistično včlanil v njegovo stranko —, da v trojčku s svojo punco in v svojem kabinetu zaposleno deklico za vse preživi nekaj dni v njegovi počitniški vili, je nečednost par excellence.

Nečednost, pravim. Ne korupcija. To se mi zdi dovolj huda obtožba.

Problem pa je v tem, da sta taisti predsednik vlade oz. njegova vlada samo nekaj dni pozneje imenovala taistega poslovneža v svet bolnišnice in pozneje še v svet klinike. Zdaj sicer ni več ne član ne predsednik nobenega. Če ni šlo zlepa, je šlo zgrda. Najbrž zato, ker ima približno toliko pojma o health managementu kot Elon Musk o državni upravi.

Prvo vprašanje, ki mi gre ob tem po glavi, je naslednje: kaj hudiča je Golob mislil?! Menda ja ne bo zdaj trdil, da nima izkušenj s sluzastimi vplivneži in bogatuni, ki ga non-stop obletavajo? In od njega nekaj pričakujejo v zameno? Ali mar misli, da so taki ljudje prijazni do njega zato, ker se jim s Tino zdita simpatičen par?

Kako je mogoče, da si je upal sprejeti to vabilo oz. darilo? Ali misli, da ni naredil nič narobe? Je mislil, da se ne bo razvedelo? Pa tudi če se ne bi. Zakaj bi počel nekaj, kar ni prav? In obenem nekaj, kar bi mu lahko škodilo, če bi se razvedelo? Ali pa........

© Večer