Če bi danes delal intervju s predsednikom vlade dr. Robertom Golobom, ga ne bi samo spraševal druge stvari — kot v intervjuju ob nastopu mandata —, ampak bi tudi on na magari podobna vprašanja drugače odgovarjal.

Čeprav ga od takrat spremljam samo iz medijev — kar ni zanesljiv vir za ustvarjanje vtisa o nekem človeku —, se mi zdi, da Golob ni isti kot pred dvema letoma in pol. Niti ni isti kot pred tremi leti. (Ko sva se srečala 6. junija 2022, je bilo drugič. Prvič pa je bilo pet mesecev prej, 13. januarja istega leta, na tisti slavni drugi okrogli mizi pod naslovom V kakšni Sloveniji želimo živeti? gibanja Bodi sprememba v mariborskem Narodnem domu.)

S tem nočem hudobno sugerirati, češ, le poglejte, kaj je politika iz njega naredila, ampak preprosto dati vedeti, da se je pred različnimi izzivi človek moral znajti situaciji primerno. To ni nerazumljivo, kaj šele obsojanja vredno.

Zazrite se nazaj in videli boste tri Golobe: pretendentskega profeta, za katerim leti jata dezorientiranih selivk in hitro zadovoljnih srakoperjev; lahkomiselnega, nepremišljenega in priljudno ošabnega zmagovalca, ki še ne ve, kaj vse ga čaka; in s svojo nepriljubljenostjo sprijaznjenega zen-budista, ki se je slabo ali vsaj dolgo učil na svojih praktičnih napakah, a je kljub temu diplomiral iz optimizma.

Kaj torej pravi Golob danes?

V zadnjem intervjuju v Mladini razlaga stvari, ki niso čisto iz........

© Večer