Z atejom sva tistega julijskega dne pred devetnajstimi leti sedla v staro rdečo škodo favorit in se iz Ruš odpeljala proti Mariboru. Ustavila sva se v Kalvariji in zadnji del poti proti Ljudskemu vrtu opravila peš. Ker so karte za tekmo hitro pošle, je ata v livarni za njih prosil sodelavca, očeta takratnega nadebudnega golgeterja in sedanjega trenerja v mladinski šoli NK Maribor, Dragana Jelića. Jelo nama je sicer zrihtal karte, vendar je bila gneča na starem zahodu takšna, da sem celotno tekmo prestal na betonskih stopnicah. Ko so na igrišče začeli prihajati igralci, ki sem jih poprej videl zgolj v prvi verziji Fife, ki mi jo je uspelo izsiliti od staršev, sem začutil, da mi je popolnoma vseeno za Roberta Piresa, Nihata, Diega Forlana in ostale zvezdnike v rumenih dresih. Na tej epski tekmi z Villarealom sem se zaljubil v Maribor. Ne samo v klub, frajerske dvotipe na tribuni in značilni vonj pirotehnike. Ne, zaljubil sem se v mesto kot tako.

Ni trajalo dolgo, da je ta zaljubljenost obrodila sadove. Kot študent prvega letnika faksa, sem se skupaj s tedanjo punco,........

© Večer