Medtem ko nas mediji in tehnološki preroki svarijo pred svetom brez dela, ki ga bo umetna inteligenca opravila namesto nas, resničnost kaže nasprotno sliko: dela bo več, ne manj. Vprašanje prihodnosti ni, koliko služb bo ostalo, temveč to, kakšne bodo – ali bomo v njih bolj svobodni ali pod večjim nadzorom, bolje plačani ali še bolj izčrpani, ali bomo delali zato, da bi živeli, ali živeli zato, da bi delali.

V zadnjih letih se širi strah, da bomo zaradi umetne inteligence ljudje ostali brez dela. Računalniki in roboti nas bodo, pravijo preroki tehnološke apokalipse, preprosto nadomestili, prevzeli vse odločanje v svoje omrežje in nas izpljunili kot nepotrebne. Ray Kurzweil, Googlov futurist, napoveduje, da bo tehnološka singularnost – trenutek, ko bo umetna inteligenca presegla človeško inteligenco – nastopila okoli leta 2045. Elon Musk (Tesla, SpaceX), Sam Altman (OpenAI) in Demis Hassabis (DeepMind) pa verjamejo, da bomo umetno splošno inteligenco, ki bo kvalitativno presegla današnje generativne modele, dosegli že v 2030-ih.

Sodim med skeptike. Ne verjamem, da lahko stroji nadomestijo človeške možgane, ki so veliko več kot živi kalkulatorji. Spadam v tisto šolo, ki umetno inteligenco vidi kot dopolnitev in razširitev naših sposobnosti, ne kot grožnjo človeštvu. Če se bomo že uničili, za to ne potrebujemo umetne inteligence, človeška povsem zadošča – jedrske glave v rokah svetovnih voditeljev so povsem dovolj. In, žal, precej bolj verjetne.

Res je, da se bo marsikateri poklic spremenil ali celo izginil, tako kot so izginili mnogi po izumu parnega stroja. A tako kot tedaj tudi zdaj velja: dela ne bo nič manj – prej več. Problem torej ni količina dela, temveč njegova kakovost. Pravo vprašanje ni, ali bomo imeli delo, ampak kakšno delo bomo imeli. Bodo službe boljše ali slabše? Bodo ljudje bolj avtonomni ali bolj nadzorovani? Bodo bolje plačani ali ceneje izkoriščani? Bodo bolj zadovoljni ali bolj izgoreli?

Že danes........

© Večer