Pravkar smo se vrnili s počitnic, skoraj tritedenskega družinskega potepanja po Evropi. Milano, Azurna obala, Provansa, Pariz, Luksemburg, Luzern ... Star avtodom, kampi in parkirišča. Super je bilo. In – to je podatek, ki ga v vsakem poročilu izpostavim med prvimi – ves ta čas nismo srečali praktično nobenih Slovencev. Neki Celjani na italijansko-francoski meji, to je to, sicer pa nobene slovenske registracije, kaj šele domače besede. Pa čeprav smo bili v Parizu na dan zadnje etape Toura.

Ste že opazili, s kakšnim veseljem vedno izpostavimo to dejstvo, kako se skoraj hvalimo s tem, da na počitnicah nismo srečali nikogar, s komer delimo potni list in nacionalno pripadnost? Kot da bi nas celoletno druženje s sodržavljankami in sodržavljani izmučilo in naš dopust v resnici ni oddih od dela, pač pa čas, ko imamo mir pred domovino. Ali pa gre za znak naše vzvišenosti in važnosti, ker imamo pač nekaj več domišljije kot vsi tisti, ki že celo življenje hodijo na Hrvaško, in si za počitniške cilje izbiramo kraje, kjer je Slovencev dovolj malo, da se jim z nekaj sreče lahko izogneš.

Kislokumarična tema – poleti jih je pregovorno polno in v tem duhu začenjam tudi svoj tokratni razmislek. A kozarec vložene zelenjave je v resnici odlična prispodoba ter kot takšna ponuja marsikaj. Še posebej, ko poskušamo razumeti nekatere dogodke letošnjih poletnih mesecev.

Ampak najprej v zgodovino. Takšno ali drugačno konzerviranje hrane je eden temeljev človeške kulture in civilizacije. Ko smo se ljudje naučili trajne hrambe živil, smo postali manj odvisni od tega, kar nam narava neposredno ponuja. Vloženi plodovi in nasoljeno ter posušeno meso so nam........

© Večer