Kolumnistika je čudna reč – mnenjska oblika, zavezana neodvisni misli in hkrati dovolj odprta, da avtorju ali avtorici dopušča pisanje onkraj dokazljivega. Za koga pišem? Kdo je moj bralec ali bralka? Kje tiči moja odgovornost? Komu ali čemu sem zavezana? Ali moj pogled komu karkoli da? Ko sem pred tremi leti začela pisati za Večer, sem sama s seboj sklenila zavezo, da se bom izogibala prežvečenih tem (razen v primeru genocida, se razume, genocid je vedno izjema), predvidljivih, ideološko shematičnih sodb (reagirati na vsako Janševo trolanje je pač kratkovidno in dolgočasno) in zavzemanja lepodušniške, moralno neoporečne drže – ne bom, skratka, zlahka kamenjala (prosto po Jezusu). Izogibati se tem čerem, hkrati pa obpluti tudi preveč interne, recimo scela cehovske teme, pretirano osebno razkrivanje, obrekovanje, samoumevnosti … Plovna pot kolumne je že sama po sebi relativno ozka, pa odgovora na bistveno vprašanje, za koga pišem, sploh še ni na obzorju.

Večji del mojega povprečnega delovnega dela dneva zavzema takšno in drugačno pisanje – velikokrat se ga tako zasitim, da ob wordovi ikonici občutim fizični odpor. Kot delavka dostavljam znanstvena in strokovna besedila, recenzije, uvodnike, spremne besede, obvestila, vabila, poročila, izjave, kolumne, pesmi, eseje in zgodbe. »Ti, ki pišeš tako zlahka,« mi včasih na hodniku navrže kak kolega. Kljub temu da z relativno malo naprezanja priklicujem besede, jih zlagam v stavke in te v odstavke, da torej – kot vsak soliden obrtnik – obvladam za delo potrebne veščine, je pisanje več kot niz veščin. Pisanje potrebuje smisel. Pisanje ni kopalnica. Kopalnica potrebuje ploščice (ergo solidnega keramičarja), pisanje pa ne potrebuje zgolj črk in povedi, temveč smisel. In polaganje smisla ni obrt, temveč tlaka vprašanj: Čemu? Komu? Kako?

Nekaj podobnega je sijajno ubesedil........

© Večer