Razstava, ki naj bi povzela petdeset let delovanja osrednje likovne institucije na Primorskem, se odpove osnovnemu pripovednemu redu. Namesto zgodbe dobimo akumulacijo gradiva; namesto zgodovine – nabor tiskovin. Postavitev ni ne kronološka ne problemsko zasnovana, temveč deluje kot zgostitev arhiva, v katerem se posamezni poudarki izgubijo v množici materiala.

Razstava paradoksalno izrine umetnost iz lastne zgodovine. Ob petdesetletnici institucije ne gledamo umetniških del, temveč njihove oglaševalske sence. Plakati, katalogi, vabila in medijski odzivi sicer pričajo o intenzivnem........

© Dnevnik