Ko nas Cene Griljc pričaka pred hišo v Kamniku, se zdi, kot da smo prišli na obisk k človeku, ki je z naravo sklenil neki tih, star dogovor. Počasi nas pospremi po vrtu, ki ga je dan prej pokosil s koso, na roke. Nekaj cvetočih delov trave je pustil nedotaknjenih. »Tole sem pustil za čebele,« mimogrede pripomni in pokaže na cvetoče zaplate sredi bujnega vrta. Zelo hitro doda, da obžaluje, da nismo prišli kakšen teden prej. Takrat so tulipani cveteli v polnem razmahu.

Težko je verjeti, da gospod, ki pred nami lahkotno stopa med gredicami, šteje 94 let. Še težje, ko pove, da za vrt skrbi sam. In ne gre le za nekaj lončnic pred hišo – vrt je velik, poln gredic in tudi sadnih dreves. »V glavnem se grem kar kmeta,« se nasmehne in doda, da večino hrane pridela doma.

Poleg vodenk pri risanju rad uporablja tudi svinčnik. F Vesna Levičnik

Ogrevalne vaje, aerobika, raztezanje, tibetanske vaje

Njegov dan ima ritem, ki bi ga marsikdo pri polovici njegovih let težko dohajal. Vstaja zgodaj, med sedmo in pol osmo. Zvečer je ob devetih že v postelji. »Zjutraj se samo malo osvežim, potem se oblečem v pajkice in začnem telovaditi,« pove popolnoma resno. Ogrevalne vaje, aerobika, raztezanje, tibetanske vaje, ki jih izvaja že več kot tri desetletja. »To sem izvedel v Himalaji,« reče skoraj mimogrede. Nato sledi vsakodnevni pohod po gozdovih nad Kamnikom. Najraje izbere njemu dobro znana brezpotja. Uro in pol hoje, vsak dan. »Danes sem si pa vzel čas za vas,« se pošali.

Njegova vitalnost ni posledica naključja, o tem je trdno prepričan. Ne jemlje zdravil, hčerka farmacevtka mu pomaga z dodatki in alternativnimi pristopi. A predvsem verjame v gibanje in prehrano. Že desetletja skorajda ne je mesa. »Vedno bolj so moji krožniki postajali živi,« pove. Ribe še vedno rad je, posebej lososa, ki ga je prvič okusil v Kavkazu in se nad njim navdušil še kasneje na........

© Dnevnik