»Brez posebnega načrtovanja je takrat na Studencu pod toplarjem vzklila posebna roža – kultura. In ta roža še danes živi, raste in cveti. Nekakšen navdih, sreča ali milost je obšla moja brata, da sta ob gasilskem delovanju zbrala skupino mladih in jih navdušila za gledališče,« se spominja dolgoletni predsednik društva Alojz Stražar.

Prva uprizoritev igre Josipa Ogrina V Ljubljano jo dajmo je vzbudila navdušenje in veselje. »Sprva nihče ni verjel, da bo ta iskrica zanetila ogenj, ki bo tlel desetletja. Čeprav je kasneje vnema nekoliko usahnila, je eden od bratov ponovno zanetil plamen – in gledališče se je na Studencu znova razcvetelo,« je pripomnil sogovornik. Leta 1949 so pod kozolcem uprizorili prvo predstavo, danes pa na tem mestu stoji drugo največje pokrito poletno gledališče v Sloveniji, ki še danes velja za simbol razvoja........

© Dnevnik