Ko človek vstopi v atelje Mojce Žalik na kamniški Šutni, pride v drugačen svet. Svet bele gline, živih barv in risb, ki na prvi pogled delujejo otroško preprosto, a v sebi nosijo desetletja izkušenj, raziskovanja in poguma. To je njen »narobe svet« – svet, kjer napačne poti pogosto vodijo do najbolj pravih rešitev.

V soboto zgodaj popoldne je bila Šutna drugačna, kot jo opisujejo domačini. Namesto tišine in zaprtih vrat je ulica zadihala z obiskovalci, turisti in radovednimi pogledi. »Turisti so kot muhe enodnevnice,« pove Žalikova z značilno neposrednostjo. »Živijo me domači ljudje, okoliški – od ust do ust, to še vedno deluje.«

V njenem ateljeju je tudi vreteno. Foto: Jaka Gasar

Sediva na klopci nasproti cerkvenega zvonika, ki ni le kos uličnega pohištva, temveč zgodba skupnosti. Nastala je v sodelovanju devetih ustvarjalcev, ki jih povezuje glina. Vsaka ploščica je ročno izdelana in poslikana, od prvega stika z mokro glino do končnega žganja. »To je bil res pravi društveni projekt,« se spominja med srebanjem kave iz lončka, ki ni bil popoln in zato ni romal na prodajno polico. Nato pogovor nadaljuje o klopci, ki so jo med tem za fotografijo za instagram že zasedli turisti. »Od prvega dne, ko smo začeli, do zadnjega, ko smo jo morali spraviti ven – delali smo jo znotraj, potem pa ugotovili, da je pretežka.« Klop danes ni le prostor za fotografiranje in počitek, temveč simbol povezovanja. »Tukaj se dobivamo, debatiramo, ustvarjamo. Glina nas povezuje,« pravi in doda z nasmehom: »Pozimi pravimo, da 'ličkamo koruzo' – družimo se, delamo,........

© Dnevnik