Nekega dne se politiki odločijo uvesti nov davek in skličejo vaščane. Povedo jim, da bodo obdavčili kokoši. Kmetje se začudijo: »Zakaj samo kokoši? Kaj pa lisice, ki nam jih kradejo?« Politik se nasmehne: »Lisice pobegnejo, kokoši pa ostanejo v kurniku. Najlažje je obdavčiti tiste, ki ne morejo uiti.«

Najlažje je udariti po najbolj transparentni in vidni obliki premoženja, tj. po nepremičninah, čeprav so edina oblika premoženja, ki je neposredno in takoj uporabna oziroma ima uporabno vrednost za lastnika in družbo kot celoto. Za nepremičnine je značilno, da so nepremične in zato »žal« ne morejo »pobegniti« iz države. Politiki pogosto spregledajo, da zgolj grožnja s takim davkom za več desetletij zavre gradnjo novih stanovanj. Dokler bomo imeli vlade, v katerih je prisotna le trohica takega razmišljanja, bodo cene stanovanj (zaradi pomanjkanja novogradenj) višje, prav tako najemnine. Finančni trgi se hitro odzivajo na razne grožnje in že za desetinko odstotka višja obrestna mera na finančnih trgih drastično poviša znesek 20-letnega stanovanjskega posojila. Kakšno ekonomsko škodo bi povzročila napovedana 1,45-odstotna obdavčitev, presega namen tega feljtona, vendar si lahko pozoren bralec ustvari lastno mnenje, kako že gola grožnja z napovedano obdavčitvijo hromi investicijske namere tistih, ki bi gradili stanovanja, kot tudi tistih, ki bi stanovanja oddajali.

Kljub vsem kritikam predlaganega davka na premoženje oziroma selektivnega davka na stanovanjske nepremičnine pa se s predlagatelji davka lahko strinjamo, da potrebujemo pravi davek na nepremičnine (ne na premoženje), vendar moramo izhajati iz jasnih predpostavk, če ne želimo, da bi zakon postal predmet političnega........

© Dnevnik