Bil je 10. julij 2024. Dan, ko je Tadej Pogačar v bitki »mano a mano« na gorski etapi na dirki po Franciji zadnjič moral seči v roko Jonasu Vingegaardu. Pred dvema letoma je kapetan Emiratov v Centralnem masivu že pobegnil kapetanu Visme-Lease a Bike, a žilavi Danec se je vrnil in na presenečenje vseh najboljšega kolesarja na svetu premagal še v ciljnem sprintu.

»Ne iščem maščevanja. Tudi takrat je bil zame dober dan,« je bil pred začetkom torkove desete etape na 113. dirki po Franciji odločen Tadej Pogačar. Zakaj je sploh dobil takšno vprašanje? Na omenjeni datum se je etapa končala ravno v kraju Le Lioran, zaključek etape pa je bil naravnost identičen današnjemu. Pred dvema letoma je bila edina razlika ta, da se je šlo na najtežji vzpon dneva Puy Mary z nekoliko strmejše strani, a to ni bistveno vplivalo na to, da ne bi priklicalo spominov na tisto etapo.

Oder ne bi mogel biti bolje pripravljen

Čeprav je 27-letni junak s Klanca pri Komendi odločno zanikal kakršna koli namigovanja na revanšo, pa je jasno, da Pogačar ne bi bil tako uspešen, če ga ravno tovrstni (sicer zelo redki) porazi ne bi dodatno motivirali. Če pogledamo samo dirko po Franciji. V preteklosti mu je ravno Vingegaard zadal nekaj hudih udarcev. Med njimi so najbolj izstopali tisti na Hautacam (2022), Col du Granon (2022) in Col de La Loze (2023).

Pogi je imel lani priložnost, da se Dancu oddolži za poraze na Hautacamu in Col de La Lozeju, in te priložnosti ni izpustil iz rok. Predvsem v Pirenejih je vsem očital pravo lekcijo, na etapi s ciljem nad Courchevelom pa se mu je etapna zmaga izmuznila, saj je........

© Dnevnik