Morda ga je v roman vtaknil kot prispodobo smrti, ki jo Nemci upodabljajo kot starca, Slovenci pa kot žensko s koso. Kušej in starec v gluhi tišini bredeta po snegu. Nenadoma se Kušej ustavi, obrne in pogleda na prehojeno pot. Zagleda popolnoma nedotaknjeno snežno odejo. Njune sledi so izginile in njuni koraki niso pustili nobenih odtisov. »Za mano belina,« se glasi njegov zadnji stavek.

Tudi umetniki se bojijo, da bomo po smrti pozabili nanje: bodo njihove slike končale v depojih galerij, knjige v rezalnicah za star papir, skladbe med zaprašenimi notami v temačnih arhivih? Bo zmanjkalo ulic, ki bi nosile njihovo ime? Se bo sploh pojavil kdo, ki bo pri mestnih oblasteh izsilil doprsni kip ali dva? Zato se mi zdijo sklepne misli Kušejevega romana pomirjujoče. Z odmevnimi gledališkimi in opernimi režijami in kot intendant najelitnejših gledališč je že osvojil najpomembnejše lovorike svojega poklica. Kljub temu o minevanju ne sanjari monumentalno. Konec si predstavlja kot osvobajajočo izkušnjo, s katero se bo v nič razblinilo vse, kar je.

Kušej, ki se je leta 1961 rodil v Volšperku, se v avtobiografiji spomni na avstrijsko Koroško in starša, ki sta iz življenja skušala izgnati, kar je slovenskega. »Ta usrana slovenščina nam ni prinesla drugega kot nesrečo,« je govorila njegova mama. Zato se je v iskanju........

© Dnevnik