Kritika filma Konklave: Okostnjaki, skriti pod rdečimi kiklami
Je umazana igra moči še vedno afrodiziak? In zakaj je moral to narediti v angleščini in zakaj je glavni good guy Anglež? (To je retorično vprašanje, brez angleščine ni nagrad, ni oskarja, ki se zdaj svetlika njegovemu Konklavu, je kvečjemu nagrada za tujejezični film. No, lingua franca katoliške cerkve je latinščina, škoda, da se ni nihče nikoli lotil filma v tem jeziku, tako bi končno ves svet moral znati brati podnapise.)
Film je nastal po devet let starem romanu Konklave Roberta Harrisa, avtorja literarnih uspešnic. Ta časovni odmik ni zanemarljiv: pred devetimi leti je bila tematika transspolnih oseb v javni govorici nova, do danes pa se je po eni strani normalizirala, po drugi pa že doživela uničujoč povračilni udarec skrajno desne politične zalege; Trump je denimo ravnokar uzakonil, da transspolni ljudje ne obstajajo.
Film se seveda začne z nenadno smrtjo papeža in običajno dramo – brezglava........
© Dnevnik
