To me je spomnilo na kalvarijo ministra Pikala ob prejšnjem poskusu sprememb tega zakona leta 2019. Takrat je bila izredno aktivna Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, ki se sicer najraje zabava s slovenščino na napravah podjetja Apple, s problemom poučevanja otrok priseljencev iz držav nekdanje SFRJ, z venetščino in nasploh rada piše izjave o »kršitvah zakonodaje o slovenskem jeziku na najvišjem nivoju«.

Problem slovenščine kot učnega jezika na univerzah je obravnaval že Marko Stabej v decembrski jezikolumni in kot je omenil, se v zakonskih določbah marsikaj vrti okrog interpretacije, koliko tujih študentov predstavlja »večje število« ̶ v slogu rimskega vojaka, ki mora v stripu Asterix in Obelix svojemu poveljniku pojasniti, koliko je bilo Galcev, ki so pretepli rimsko četo: »bilo jih je eden«. No, omenjena novica me je spodbodla, da sem ponovno prebral par takratnih in zdajšnjih odzivov na predlog zakona. Zdi se mi, da je treba o tem reči še par besed. Problem učnega jezika na slovenskih visokošolskih zavodih je seveda tipičen problem kvadrature kroga, nerešljiv z ravnilom in šestilom. Na eni strani je univerzalnost znanja, ki ga je načeloma mogoče prenašati naprej v kateremkoli jeziku,........

© Dnevnik