Z včerajšnjo etapo, ki se je končala na vrhu Orcieres-Merletta, kjer sta leta 2021 Primož Roglič in Tadej Pogačar poskrbela za dvojno slovensko zmago, se je začel alpski triptih, alpska trilogija. V nasprotju z denimo Botrom sta drugi in tretji del boljša kot pa prvi. Oziroma bi vsaj morala biti, saj se bosta končala na Alpe d'Huez. Petkova etapa bo uporabila klasični vzpon iz Le Bourg-d'Oisansa, sobotna pa se bo v to zimskošportno središče povzpela po zahtevnejši in manj običajni strani prek prelaza Col de Sarenne.

Vzpon, kjer se rojevajo legende

Najprej torej po klasični poti. Skozi 21 ovinkov oziroma serpentin. Če bi te serpentine znale govoriti, bi imele marsikaj povedati. Prvič so se jih lotili leta 1952, prvi junak pa je bil legendarni Il Campionissimo, prvak prvakov Fausto Coppi. In 21. serpentina vse od takrat nosi njegovo ime. Tokrat bo ta slabih 14 kilometrov dolg vzpon 32. na meniju Toura. Dobrih zgodb skozi leta ni manjkalo. Ena boljših je nastala v Orwellovem letu 1984. V osemdesetih letih je Tour na dirki dovolil nastop tudi amaterjem. Najboljši med njimi je bil Luis Herrera, ki je v Kolumbiji živel na nadmorski višini 2000 metrov. Nihče od profesionalcev mu ni mogel slediti. Zmagal je sam, ob oglušujočem navdušenju radijskih in televizijskih komentatorjev, ki so prišli spremljat njegov izjemen nastop.

Če bi te serpentine znale govoriti, bi imele marsikaj povedati. Prvič so se jih lotili leta 1952, prvi junak pa je bil legendarni Il Campionissimo, prvak prvakov Fausto Coppi. In 21. serpentina vse od takrat nosi njegovo ime. Tokrat bo ta slabih 14 kilometrov dolg vzpon 32. na meniju Toura.

V anale Toura je šlo tudi leto 1986, ko sta Američan Greg LeMond in z vsemi žavbami namazani Francoz Bernard Hinault ciljno črto prečkala z roko v roki. Zakopala sta bojno sekiro, pri tem pa je nastala ena najbolj znamenitih fotografij v zgodovini Toura. In seveda je tu Lance Armstrong........

© Dnevnik