Čeprav je šele tretje leto v biatlonu, je Anamarija Lampič že drugo sezono zaporedoma najboljša slovenska biatlonka. Letošnjo je v skupnem seštevku končala na 23. mestu, vendar se je dvakrat povzpela na zmagovalne stopničke. Prvič decembra lani v francoskem Annecyju, kjer je bila v sprintu tretja, tretja pa je bila tudi pred slabima dvema tednoma na tekmi s skupinskim startom na Pokljuki.

Občutki so dobri. Imela sem nekaj odličnih rezultatov in to je tisto, kar šteje. Stopničk sem bila vajena že iz teka, a ko sem prestopila v biatlon, sem si postavila nove cilje in vedela, kaj želim doseči. Zdaj se to uresničuje, a si želim še več. Pred mano je dopust, ki se ga že veselim, hkrati pa že razmišljam o prihodnji sezoni – kaj popraviti, kaj dodati, kaj spremeniti...

Pred sezono sem si želela izboljšati lansko 17. mesto, vendar me to, da mi ni uspelo, ob dveh tretjih mestih, prav nič ne gane. Zagotovo je boljše biti na posameznih tekmah dvakrat tretji kot recimo na koncu sezone 16. v skupnem seštevku in brez stopničk. Mislim pa, da to, da sem kljub dvema tretjima mestoma na 23. mestu svetovnega pokala, kaže, kako izenačena je bila letos konkurenca. Če se ne motim, je bilo letos na stopničkah kar dvajset različnih tekmovalk, kar pove veliko. Zadnja zasledovalna tekma v Oslu je lep primer – med prvo in šestdeseto tekmovalko je bilo manj kot dve minuti razlike. To je neverjetno.

Zagotovo. Že če pogledamo število tekmovalk na startu, je jasno, kje je večja konkurenca. Ko sem bila še v smučarskem teku, nas je bilo na........

© Dnevnik