Pretekli konec tedna so bile ulice Kamnika znova odete v barve tradicije, saj je tam potekal osrednji slovenski etnološki festival – 53. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Glavna zvezda teh slavnostnih dni, ki vsako leto pritegnejo množice občudovalcev, je bila gorenjska oblačilna dediščina. Kaj pravzaprav stoji za to prepoznavno podobo, ki jo danes dojemamo kar za utelešenje slovenstva? Odgovor se skriva tako v spretnih prstih redkih mojstric, ki z neizmernim potrpljenjem to dediščino ohranjajo živo, kot v globokih zgodovinskih koreninah, ki so praznična oblačila kmečkega prebivalstva spremenile v narodni ponos.

Mojstrica izdelave kostumov Andreja Stržinar (desno) s starejšo hčerko Klaro Peternelj, ki tudi dela z njo, in najmlajšo Samanto Peternelj, ki je na sredini v noši. / Foto: osebni arhiv

Bistvo lepe narodne noše se skriva prav v bogastvu ročnega dela. To najbolje ve Andreja Stržinar iz Hotavelj v Poljanski dolini, ki ni le običajna šivilja, temveč prava mojstrica ustvarjanja najrazličnejših kostumov. Na svojo samostojno rokodelsko pot je stopila leta 2008, uradno pa deluje od leta 2011. Njen ustvarjalni repertoar je izjemno širok, saj ne izdeluje zgolj klasičnih narodnih noš oziroma pripadnostnih kostumov, temveč se ukvarja tudi z izdelavo zgodovinskih kostumov, gledaliških rekonstrukcij in fantazijskih oblek. Njene stranke so redkeje posamezniki; največ ustvarja v okviru projektov za občine, ki za različne dogodke in vodene oglede potrebujejo primerne zgodovinske like, veliko pa sodeluje tudi s folklornimi skupinami. Za folklorno skupino Študent iz Maribora je na primer ustvarila kostume zamejskih Slovencev iz Porabja in kostume, ki denimo predstavljajo oblačilno dediščino Rateč z Zgornjesavski dolini.

Pomemben del slovenske oblačilne dediščine pa, kot rečeno, predstavlja gorenjska narodna noša, ki je polna drobnih, a za izdelavo izjemno zahtevnih elementov. Z vidika rokodelskega znanja Andreja Stržinar poudarja, da so pri ženski noši najbolj zahtevni krilo z životcem in rokavci. Izdelava takšne noše je po njenih besedah nadgradnja osnovnega šiviljskega oziroma krojaškega znanja, saj mora imeti ustvarjalec osnove že zelo dobro usvojene. Začetnikom se to delo pogosto zdi pretežko, saj nimajo ustreznih ročnih spretnosti.

Mesec dni dela za osnovno nošo

Mojstrica poudarja na primer zahtevnost izdelave rokavcev, ki morajo biti ročno nabrani na ramenih, v zapestju in okrog vratu. Dodatno so lahko okrašeni s čipkami in robčki, sprednji ter hrbtni del pa sta včasih obogatena še z ročnim nabiranjem, imenovanim »smoking«. O neverjetni zahtevnosti oblačila priča njena izjava: »Samo za rokavce je lahko vloženega več kot 100 ur ročnega dela.« Andreja Stržinar opozarja na veliko razliko med temi pretežno ročno izdelanimi kosi........

© Dnevnik