Le malokatera rastlina v nas vzbudi tako močan občutek domačnosti, topline in varnosti kot kamilica. Njen nežni, rahlo sadni vonj nas v hipu popelje v otroštvo, k spominom na skodelico toplega čaja, ki nam ga je pripravila mama ali babica ob bolečinah v trebuhu ali pred spanjem. A ta skromna cvetlica, ki s svojimi belo-rumenimi glavicami krasi polja in travnike, je veliko več kot le prijeten spomin. Je eno najstarejših, najbolje raziskanih in najbolj vsestranskih zdravilnih zelišč, katerega moč so častili že v starodavnih civilizacijah.

Priljubljenost kamilice ni niti približno modna muha zadnjih desetletij. Njena uporaba sega vsaj 4000 let v preteklost. V starem Egiptu so jo častili kot sveto rastlino, posvečeno bogu sonca Ra, saj so v njeni cvetni glavici videli podobo sonca. Uporabljali so jo za zbijanje vročine in pri balzamiranju. Tudi grški in rimski zdravniki, kot so Hipokrat, Dioskurid in Plinij starejši, so jo obširno opisovali v svojih delih. Njeno ime, chamomilla, izhaja iz grščine (khamaimēlon), kar pomeni »zemeljsko jabolko«, saj njen vonj spominja na vonj zrelih jabolk.

V srednjem veku je bila nepogrešljiv del samostanskih vrtov in ena izmed devetih svetih zelišč v anglosaški kulturi. Cenili so jo tudi kot »talno zelišče«, posuli so jo po tleh v domovih in na slavjih, saj je ob hoji sproščala prijeten vonj, odganjala insekte in prečiščevala zrak. V nordijski mitologiji je bila povezana z Baldrom, bogom svetlobe in čistosti, kar še dodatno poudarja njeno povezavo s soncem in svetlobo. Skozi stoletja se je njen sloves le še krepil in postala je nepogrešljiv del ljudskega zdravilstva po vsej Evropi.

Zaradi kompleksne sestave jo danes uporabljamo za lajšanje številnih težav: nespečnosti,........

© Dnevnik