Verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal slikarja Maksima Gasparija in njegovih slik in ilustracij, na katerih je prikazoval idilično slovensko podeželje, kmečko življenje, običaje in narodne noše. Njegov opus je sila obširen, saj je Gaspari živel skoraj sto let (1883–1980) in ustvarjal več desetletij. »Vem za 800 njegovih umetniških slik, večina je v zasebnih rokah, kakšnih dvajset odstotkov pa jih hranijo galerije in muzeji,« začne pripovedovati Robert Kužnik, izjemen poznavalec, ki je o Gaspariju leta 2022 napisal obsežno monografijo.

Leta 2013 je v rojstni vasi slikarja Maksima Gasparija v Selščku pri Cerknici sodeloval pri oblikovanju in postavitvi posebnih steklenih tabel, ki so jih vaščani postavili na pročelja svojih hiš. Na tabli so motiv z Gasparijevih razglednic, hišna številka in hišno ime. V Sloveniji je edinstveno, da ima umetnik svoja dela predstavljena na tak način, je navdušen sogovornik in pove, da je to na nek način muzej na prostem. Kako zelo ga v domači vasi cenijo, govori tudi dejstvo, da so to leto vaščani in občina Cerknica ob 130-letnici rojstva rojaka v središču Selščka postavil Gasparijev doprsni kip, izšla pa je tudi brošura Selšček 2013, ki jo je Kužnik oblikoval in v kateri so kratek kronološki opis delovanja v vasi, kratek opis Maksima in najmlajšega brata Antona Gasparija ter drugo.

»Po tem pomembnem dogodku sem začel podrobneje raziskovati njegovo življenje in delo. Prebral sem vse tri knjige, ki so bile napisane o njem do takrat, pregledoval kataloge z razstav ter pridobival dokumente in informacije o našem slikarju. Že kmalu sem prišel do spoznanja, da se o njegovem življenju in delu ne ve veliko,« nadaljuje, ko nas pospremi po razstavi Gasparijevih del, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju in kjer obiskovalci lahko doživijo delček njegovega ustvarjanja in izvedo tudi nekaj o njegovem življenju.

Čeprav Gaspari ni imel formalne umetniške izobrazbe in se je v rosnih letih slikati naučil sam, je kasneje svoje znanje nadgrajeval s študijem na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. To se je zgodilo pravzaprav po naključju, ko je Gaspari v Kamniku narisal ribo, v kateri je premožni in umetniško nadarjeni Kamničan Josip Nikolaj Sadnikar prepoznal potencial in mu plačal študij na Dunaju, saj sam denarja ni imel.

Maksim Gaspari slikar / Foto: Muzej Novejše In Sodobne Zgodovine

V letu 1903 je na Dunaju delovalo društvo slovenskih in hrvaških umetnikov Vesna, ki si je zadalo nalogo, da črpa gradivo, folkloro, šege in navade iz lastnega naroda. Nastalo je geslo Iz naroda za narod, v katerem je povedano vse. Kužnik ob tem pristavi, da je bil Gaspari opredeljen kot »ljudski umetnik«, ki je bil v umetniški stroki največkrat zapostavljen in zamolčan. Največ gradiva, dokumentov in umetnin je tako pri ustvarjanju monografije našel med ljudmi v Sloveniji in zamejstvu. »Monografija je nastala, če lahko tako rečem, 'iz naroda', stroka, tu mislim na umetnostne zgodovinarje, etnografe, galeriste …, pa je ob tem spoznala veličino in obseg njegovega dela. Gaspari se je pri svojem delu najbolj dotaknil........

© Dnevnik