Zdaj bi logično sledil traktat o tem, kako počasi melje državna administracija, da ni čudno, da se razvoj ustavlja ob pravno-birokratskih kamnih in zavojih, in koliko časa so morali strokovni kadri porabiti, da so mi spisali šestnajst strani teksta. Potem bi zraven lahko dodal priljubljeni pregovor, da Američani pogruntajo, Kitajci naredijo, Evropejci pa reguliramo. In to s svetlobno hitrostjo vrtnega polža.

Potem bi nadaljeval, da ni čudno, da Evropa toliko stane, da moramo z davki nahraniti vso to vojsko regulatorjev in administratorjev, in na koncu bi se spotaknil še ob komisarske plače in kakšno zapisal tudi na račun Marte Kos.

Na koncu bi se čudil, kako naš pokojninski sistem sploh še deluje, kako to, da brez reforme ostaja pri življenju, in da ni šans, da bi katera koli vlada sprejela kakšno radikalno reformo. Da vsem v bistvu paše, da se stvari ne uredijo, ker se lahko znova in znova ponujajo kot rešitelji. Ali pa vsaj stečajni upravitelji. Upam, da se kakšen stečajni upravitelj ne bo enkrat spomnil, da so pokojnine previsoke, da ni nujno, da jih dobivamo vsak mesec, in sploh ni samoumevno, da jih prejemamo do konca svojih dni. V neki........

© Dnevnik