In tako je ta prostor napolnila sreča, ki jo je dobro ilustrirala legendarna TV-reklama Dobre vile. Tam dve odposlanki Boga brez manjkajoče tretje vile, ker je že šparovni program, ne razumeta dobro našega Poldeta in njegove izražene želje. Tako namesto preproste želje, da bi imel meso in polento do konca življenja, dobi srečko za mesečno rento. To je srečka podarim-dobim. S komentarjem dobre vile: Pametno, pametno Polde.

Skratka, ta prostor definira ta listek, ki je lahko izvor sreče. In v novejši zgodovini, predvsem v poosamosvojitveni, ves čas računamo na to srečo. Prva sreča nas je zadela že s tem, da se jugoarmiji ni odtrgalo in bi namesto operetnih deset dni vojne fasali nekajletno grozo in strah. Potem smo imeli srečo z Milanom Kučanom in Janezom Drnovškom. Slednji, ki je bil proizvod šale, dobrega vica v slogu, dajmo malo nagajati partiji, je imel srečo s svojimi sodelavci in kreatorji politike. Princip anonimusa, novega obraza, nepopisanega lista, realiziramo z vsakimi volitvami. Igramo tombolo in računamo na kanček sreče. Ko smo izbrali Jankovića, Cerarja, Šarca ali Goloba, smo imeli v rokah to srečko podarim-dobim. Mi podarimo svoj........

© Dnevnik