Rdečih in belih je imel že poln kufer. Hotel je nekaj več. Najti opcijo, ki obljublja nekaj drugega. Nekaj novega in drugačnega. Projekta se je lotil analitično. Po prvem pregledu ponudbe na trgu je ugotovil, da skoraj vsi obljubljajo enako. Cedila se bosta med in mleko, če bo dovolj volilcev podprlo njihovo zgodbo. Ja, stranke in gibanja so začeli prodajati zgodbe. Predvsem njihovi nosilci. Eni so se celo ponujali napol goli z lepo oblikovanimi bicepsi in še čim.

Skratka, med vso kramarsko ponudbo je ven štrlel posebnež. Tisti frajer, ki je bil glasen v zagotavljanju, s kom ne bo za nobeno ceno šel v španovijo. Z dvema favoritoma. Za enega je pred časom celo overil obljubo, ki je bila neke vrste presežna vrednost. Vsi drugi so se nekaj muzali in govorili neprepričljivo, on pa je bil neomajen. Mi gremo novo pot. Vse poti do sedaj so bile zgrešene. Za volilca je bil to neke vrste trnek z vabo, v katero je ugriznil.

Začel je študirati njihov program in ugotovil, da mu je skoraj pisan na kožo. Neomajen boj proti korupciji, ohranitev javnega zdravstva, investicijski motorji v gospodarstvu, učitelji kot strateški poklic države, socialna in ekonomska varnost kulturnih delavcev, suverenizem, kjer mora biti najprej suveren sam državljan, in misel,........

© Dnevnik