V teh dneh vsi, ki smo se razpršili po svetu, več ali manj vstopamo v podobne komunikacijske zgodbe. Začne se z wer ar ju from, nadaljuje z zmedo okoli Ljubljane, Bratislave, Slovaške, Slovenije, Belorusije, Srbije in celo Ukrajine ter konča z našimi slavospevi domovini. Zdi se mi, kot da imamo vsi v zadnjem žepu plonk ceglc, ki nam ga je pripravil kakšen oddelek za propagando, lociran nekje med vladnim kabinetom, predsedniškimi svetovalci in najbolj prodornimi ministrstvi. Tam zunaj smo propagandisti države vsi po vrsti.

Naš hvalospev se začne z omembo sreče, da domujemo na najlepšem geostrateškem koščku sveta. Dve uri do Benetk, enako do smučišč v Avstriji in morja na Hrvaškem. Potem sledi še oda naši majhnosti, naši neokrnjenosti, trajnosti, zelenosti, prijaznosti in kulinarični raznolikosti. Težko celo sami sebi verjamemo, da smo res tako fajn in kul. Seveda smo tiho o naših politikih, ker to itak nikogar ne zanima. Pridemo do Luke Dončića in redko do Tadeja Pogačarja. Zdaj, ko se končuje največja dirka na svetu po Franciji, Tadej s svojim načinom dirkanja dobiva nove privržence in še več nasprotnikov. Mnoge impresionira dirkanje brez kalkulacij, drugim pa gre njegovo poniževanje konkurentov že pošteno na živce. Ljubiteljem gre v nos........

© Dnevnik