V prvi vrsti gre za svojevrsten paradoks. Če so včasih igre pomenile mir, prekinitev sovražnosti in so vsi odložili orožje vseh vrst, se je tokrat zgodilo ravno nasprotno. Količina delujočega orožja, orožja, ki končuje nedolžna življenja, se je povečala. Normalno se je vsem zdelo, da v času iger govorijo samo še o vojni. Ne o vojnah in genocidih, ki trajajo. Temveč o vojnah, ki prihajajo. Retorika se je vrtela le še okoli tega, kdo bo prvi napadel in kdo bo prvi odgovoril. Tem norcem vseh barv in ideologij se je zdelo normalno razpredati o napadu na Libanon, Izrael in Iran, o uporabi jedrskega orožja, o povračilnih ukrepih in izginjanju neke civilizacije ravno tam, kjer je nastala. Očitno je to diskurz, ki je zajel celoten svet. Vsem se pred očmi prikazujejo samo še vojne. Paradoks je najverjetneje tudi v tem, da olimpijske igre to slo po vojni samo še podpihujejo. Vsaka tekma je bila neke vrste posnetek namišljene vojne. Dokazovanje superiornosti in premoči velikih. Američani bodo globalno nabili vse. Po osvojenih medaljah, seveda.

Nam majhnim pa ostane veselje, ki ga očitno narobe razumejo tudi politiki. Zanos zaradi osvojenega pri mnogih zamrači zdrav razum. Tudi ko gre za čisto operativne zadeve ali celo........

© Dnevnik