Po otvoritvi olimpijskih iger v Parizu so ti slednji, užaljenci, napadli z vsemi kanoni. V štiriurni prireditvi so videli samo grozo in nevarnosti za globoko verujoče katolike. Prepoznali so norčevanje in videli tudi tisto, česar tam ni bilo. In tam ni bilo nobene zadnje večerje, hudiča, jezdecev apokalipse, smrti in vsega tega verskega simbolnega arzenala. Bil pa je tam bogat nabor domišljije, kreativnih domislic in vsega tega, kar naj bi dobra otvoritev prinesla. Užitek za oko in uho ter morda tudi kakšen moment za razmislek. To slednje je že kar blizu utopiji. Kako v času, ko gre vsem le za kruha in iger, ko je užitek gledati kri in nemoč poražencev, od publike zahtevati čas za razmislek?

Morda pa je bil ves halo užaljencev že vračunan v spektakel. Dobre otvoritve so namreč tiste, o katerih se govori. Za primerjavo: letošnje otvoritve evropskega prvenstva v nogometu se nihče več ne spomni. Še več, spomnil se je ni nihče več le uro po zaključku. Preprosto zato, ker je bila neopazna. Ker je bila izvedena samo zato, ker otvoritev pač mora biti. Nemški organizatorji so komaj čakali, da je bilo te........

© Dnevnik