Marsikdo se še spomni izjemnega potovanja slovenskega volka Slavca, ki je leta 2011 izpod Slavnika na Primorskem v štirih mesecih prehodil 1600 kilometrov dolgo pot do Avstrije in nato čez Alpe in Dolomite vse do planote Lessinia nad Verono, kjer je srečal volkuljo Julijo. In to na območju, kjer ni bilo volka že sto let. Srečanje, ki ga tudi vedno objektivni in racionalni znanstveniki dovolijo imenovati ljubezenska zgodba, je pomenilo vnovično naselitev volka v severni Italiji, kjer zdaj biva že večje število krdel.

O Slavcu je bilo že veliko napisanega. Nazadnje se je v zgodbo o najslavnejšem slovenskem volku poglobil Adam Weymouth, britanski pisec in popotnik. V časniku Guardian je naletel na pogovor s slovenskim raziskovalcem dr. Hubertom Potočnikom z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer imajo največ zaslug za to, da se je toliko ljudi navdušilo nad srečanjem Slavca in Julije. Ekipa raziskovalcev s fakultete je volčjemu mladiču Slavcu namestila telemetrično ovratnico, da so lahko spremljali, kod se je gibal, ko je za vedno zapustil slovenski trop. Weymouth se je povezal z njimi in sam prepešačil Slavčevo pot od brloga v Čičariji do njegovega novega teritorija v Italiji. Vse je popisal v knjigi Volk samotar.

Dr. Hubert Potočnik: Brez državljanske znanosti, torej pomoči članov lovskih družin, gozdarjev, naravovarstvenikov in drugih entuziastov, vseh raziskav na terenu ne bi mogli izpeljati.« / Foto: Katja Gleščič

»Dobro je, da širša javnost tudi na poljuden način izve več o našem raziskovanju, predvsem ko gre za vrste, ki so po eni strani konfliktne, po drugi pa karizmatične, kot je volk,« ocenjuje Hubert Potočnik s katedre za ekologijo in varstvo okolja. Zadovoljen je, da je pisatelj vključil širše ozadje problematike volkov. »To je pomembna dodana vrednost. V takem primeru raziskovalci dopustimo, da je našega volka nekoliko personificiral,« pravi. Raziskovalci se sicer pri svojem delu poskušajo čim bolj distancirati. V nekaterih okoljih niti ne dovolijo poimenovanja divjih živali, ki jih spremljajo, ampak jih označijo samo s šifro. »V naši skupini dopuščamo imena divjih živali, se pa strogo izogibamo obnašanja, kot da bi šlo za domačo žival,« poudarja biolog. V 16 letih so z ovratnicami opremili blizu 30 volkov in še veliko več drugih divjih živali. O tem smo se pogovarjali s Hubertom Potočnikom.

Past za volka je sterilna kot iz kirurške dvorane

Ujeti živega volka za namestitev ovratnice je zelo težko. »Volk je izjemno previdna žival, ki se zelo hitro uči. Že po prvi izkušnji ne potrebuje več dodatnega učenja. Vsak vonj po človekovi prisotnosti, ki ga zazna, preverja, ali gre za star ali svež vonj, ali predstavlja nevarnost ali ne,« pravi Potočnik. Odpadejo vse vidne naprave, s katerimi lahko lovijo druge divje živali, denimo rise ali medvede. Volkovi zelo dobro predvidevajo, kaj se lahko zgodi, če se približajo neznanemu objektu. Kletki ali mreži bi se izognili na več deset metrov.........

© Dnevnik