Majavi temelji zakona
Ministrstvo za kulturo je pred časom pripravilo predlog novega zakona o varovanju kulturne dediščine, ki naj bi – kot so pojasnili takrat – zagotavljal bolj jasno pravno varstvo kulturne dediščine ter tako omogočil njeno lažje varovanje, prav tako naj bi s tem povezane postopke naredil preglednejše in preprostejše; poskrbel naj bi za vzpostavitev enotnega registra kulturne dediščine in na novo opredelil javni interes ter naloge javne službe. »Sistemska urejenost tega področja je trenutno nezadostna, kar ovira razvoj muzejev, saj ni ustrezne razmejitve med javno službo in tržno dejavnostjo,« je razložil državni sekretar na ministrstvu za kulturo Matevž Čelik Vidmar ob predstavitvi predloga.
Hkrati je veljavni zakon že razmeroma star, sprejet je bil leta 2008, v družbi pa je medtem nastala vrsta premen, ki zahtevajo posodobitve – od digitalizacije, ki se med drugim pomembno dotika tudi dela muzejev, pa do podnebnih sprememb, ki vse bolj ogrožajo tudi kulturno dediščino, so takrat še dejali na Maistrovi. Stroka je bila prenovi zakonodaje načeloma naklonjena, toda že ob predstavitvi je predlog naletel na mešane odzive: mnogi so tako pozdravili sveže poglavje o varstvu dediščine v izrednih razmerah, a opozarjali tudi na številne nedorečenosti v sicer več kot dvesto strani dolgem besedilu, med drugim v povezavi z delovanjem muzejev (muzejska stroka si je prizadevala za........
© Dnevnik
