Pisala je v času, ko so nad kraji, kjer je Janez pisal svojo vizijo prihodnosti, začele leteti rakete. Če naj bo konec časov uspešno in do konca izveden, mora biti življenje po njem trajnostno zasnovano. Druga opravila bodo potisnjena vstran. Najprej bo treba delati vodo. Na to se vedno pozabi. Biodinamična kmetovalka iz Jurskega Dola pa nas že s svojimi zapisi o lahkici v učbeniku preživetja Po vsej sili živ spomni, da je delati vodo zapleteno in tvegano početje. Najti pa je ni preprosto, ker bo med končevanjem sveta vsa porabljena.

Takoj po koncu sveta se bodo normalni ljudje začeli obnašati tako kot Italijani na potovanju. »In kam gremo zdaj jest?« je prvo vprašanje, ki ga bo okoli ene ure popoldne slišati v različnih jezikih že končanega sveta. V tržaškem izvirniku »Dove se va a magnar?«. Ampak seveda ne bo kam iti. Vse je zaprto. Zmanjkalo je elektrike in plina. Nekaj bo treba pripraviti doma na ognju iz starih časopisov in parketa.

Ker bo civilizacija še nekaj časa delovala, to ne bi smelo biti pretežko. Kot je opozorila prevajalka iz arabščine in velika poznavalka milenarizma Barbara Skubic, je osnovni recept enostaven. »Kdor zna brati, zna tudi kuhati.« Kdor zna brati bližnjevzhodne jezike, bo na boljšem od nas, ker so tam s koncem sveta domači vsaj štiri ali pet tisoč let. Jahve, bog Stare zaveze, ima iste navade kot Sadam........

© Dnevnik