Pihal je jugo, veter, ki v ljudeh zbudi malodušje. Ampak ravno v najtežjih trenutkih priplavajo na dan vedrina, veselje do raziskovanja in želja po avanturi.

»A ste vi kdaj slišali, da so v starih časih, ko ribiči niso mogli ven in ni bilo kaj jesti, skuhali brodet iz morskega kamenja?«

Po običajnih pripombah, da je to najbrž mit, in dvomih, da imamo vse, kar gre noter, je vse pomisleke odpihnila gospodična, ki je na križišču nad naseljem prodajala ribe. Bilo je že čez poldne in pripravljala se je, da zapre ribarnico. V plastičnih posodah je ostal samo še led in nekaj drobirja. Dve ali tri trilje, ena mikroskopska oradica, nebogljeni ostanki sipic, pol škampa in skoraj nevidno krilo mante. Vse je strpala v eno vrečko za petnajst evrov.

»Seveda se lahko skuha brodet iz kamnov,« je rekla. »Ampak morajo biti porozni in sveže nabrani. Ne sme se jih oprati. Brodet je potem odličen.«

Dva najpogumnejša sta se vrgla v valove in na globini dveh metrov nabrala kamenje ustrezne velikosti in luknjičavosti. V velik lonec smo s kapalko, ker prihajajo hudi časi, dali oljčno olje in recept zastavili multikulturno. Najprej dva lovorova lista, nekaj zrnc koriandra, ščepec kajenskega popra, žličko........

© Dnevnik