Ukrajinski inženirci so prejšnji teden res prekoračili mejo, odstranili minska polja in bunkerje na ruskem ozemlju, taktičnim bataljonom odprli pot skozi utrjene postojanke čečenskih prostovoljcev Ahmata in Rusom prišli za hrbet. Zajeli so za eno brigado rekrutiranih vojakov, zasedli okrog sto naselij, vrgli v zrak dva ali tri mostove in z letečimi predmeti ogrožajo regionalno upravno sedišče Kursk. Vsa osvojena naselja so zarisana na zemljevidu Rusije. Medtem ruska vojska napreduje na južni fronti v Donbasu. Te reči se ne dogajajo v specialnih operacijah, pred nami teče bitka v pravi vojni. Rusi se bodo predstavili kot nedolžne žrtve, Ukrajinci pa kot brezmadežni junaki.

Tudi bolje informirani opazovalci zagotavljajo, da lahko samo ugibajo, kaj je cilj ukrajinskih vojaških manevrov. Kaj se dogaja, ni čisto jasno, popolnoma jasno pa je, kje se dogaja. Že drugič v stotih letih se odvija bitka za Kursk. Ukrajinci so šli po poteh mitologije druge svetovne vojne.

»Ali sploh kdo ve, kje je Kursk?« je leta 1943 general Heinz Guderian vprašal Hitlerja, ki je ukazal prodor okleščene nemške vojske skozi vedno močnejšo rusko protiofenzivo. »Svetu je vseeno, ali mi zavzamemo Kursk ali ne,« je vztrajal najsposobnejši nemški general. Hotel je obvarovati svojih 2500 tankov, ki bi jih raje........

© Dnevnik