Pokimal sem, naj ne skrbi, bom pač pred kosilom malce prigriznil še doma in ohranil vtis kultiviranega človeka.

Zadrega se je spet pojavila, ko je gospa sporočila, kje nas pričakuje. Ime lokala je zagotavljalo prestiž v vsem, kar lahko človek tam doživi. Iz tega, kar ste pravkar prebrali, lahko brez sence dvoma sklepate, da me tam še nikoli ni bilo. Za trenutek sem pozabil na omiko. Poklical sem gostiteljico in malo poduhovičil, ali slučajno namerava razglasiti osebni stečaj po takem vabilu. Pa me je pomirila, da ima že nekaj časa prihranke prav za ta namen.

Ni bilo izhoda, le še vprašanje prijateljem, kako se kaže obleči, da te iz tako slovečega lokala prav hitro ne pospremijo do izhodnih vrat. Kolikor se je pač dalo prijazno, so mi dali vedeti, da tudi nadvse imenitna obleka, ko bi jo že premogel, ne bi bistveno spremenila splošnega vtisa, kakršnega ustvarjam s svojo preprostostjo. Oddahnil sem si in ostal v svojem pregovornem modrem puloverju. Ta je, med drugim, zaznamoval tudi nepričakovani začetek in še hitrejši zaton moje predsedniške kandidature, če se spomnite odkritosrčne kolumne »Petrovca za precednika«.

In, ne nazadnje, v časopisu, ki ga pravkar držite v........

© Dnevnik