Ko zgodovinarji pogledajo nazaj na Ronalda Reagana, 40. predsednika Združenih držav Amerike, jih pogosto prevzame občutek nostalgije. Mnogi, zlasti na desnici, ga namreč vidijo kot ikono, utelešenje optimizma in moža, ki je sam premagal komunizem. »Imel je avro zmagovalca,« je nekoč poudaril zgodovinar Doug Rossinow.

Toda podoba »velikega govorca«, kot so mu rekli, zakriva ostrejši paradoks. Kritiki so ga v osemdesetih letih obtoževali krutosti zaradi rezov v socialne programe, se posmehovali eksploziji javnega dolga, ki je zanikala njegove lastne pridige o fiskalni odgovornosti, in se odkrito bali, da bo njegova bojevita retorika sprožila jedrski holokavst.

žPa vendar danes velja za učinkovitega voditelja. Da bi razumeli, kako je nekdanji hollywoodski igralec postal tako velika osebnost, se moramo vrniti v leto 1980, v Ameriko, ki je bila v globoki krizi identitete.

Novembra 1980, ko je Reagan po dveh neuspelih poskusih končno osvojil predsedniški položaj, so bile Združene države na kolenih. Gospodarstvo sta opustošila naftna šoka (v letih 1973 in 1979), brezposelnost je divjala, inflacija pa je uničevala prihranke. Ponižujoč poraz v Vietnamu je pustil grenak priokus, senca sovjetske grožnje pa se je zdela vse daljša.

V ta vakuum dvoma je vstopil Reagan. Z bleščečim nasmehom in neomajnim prepričanjem je Američanom ponudil preprosto obljubo – »Naredimo Ameriko spet veliko« (Make America Great Again), slogan, ki ga je desetletja kasneje recikliral Donald Trump. Reagan ni dvomil niti za sekundo. In Američani so mu obupano želeli verjeti.

Kako torej, da danes v nekaterih krogih velja za tako veliko........

© Dnevnik